Nekje daleč zgoraj je Benjamin opazil močan dihalnik in zraven še eno jamo. Plan smo že imeli, da bi jo pregledali na taboru Korošica 2021. S Simonom sva bila že na poti, ko je Benjamin kot mlad gams odskakljal po melišču nekam daleč dol. Ker je bil zadnji dan tabora in bil je še v planu povratek v dolino, nisva lovila mladega gamsa in sva modro sklenila, da teren obiščemo kdaj drugič.

Iskali smo čas, da se odpravimo pogledati. To leto je ovira bil dež in milijon drugih jamarskih opravil, ampak smo dočakali pravi dan. Čeprav so tudi ta dan bile napovedane plohe v hribovitem svetu, se z Benijem nisva predala. Sva bila pa sama, drugi so raje verjeli vremenski napovedi, kot da bi skakali po hribih. Štartala sva iz Kamniške Bele. Pot naju je vodila mimo tabora, kjer Kamničani vsako leto zakurijo kres za 1. maj. Od tam pa se je počasi svet začel postavljati navzgor. Na poti sva si ogledala lep Velb na Kamendolu. Nato sva prišla do Skoka. Zelo neprijazen prehod za težke nahrbtnike. Namreč čaka te ena vrv in zlizana grapa. Vrv je bila problem, ker je prej Beni vso pot fotografiral polomljene smreke, nanose kamnin, ki jih je v dolino vlekel kakšen snežni ali kamniti plaz. In nisem bil prepričan, če so si vsi ti kamni pot iskali tudi v tej grabi in se malo odkotalili po tej vrvi. Vrv je bila kot čigumi, preden se je pokazala njena trdota in uporabnost. Prvi del sva premagala, nato še en bolj strm in še bolj gladek del ter nova vrv za testirati. In tudi tu sva preživela, ne da padla na hrbet in obležala, kot kakšen hrošč z nerodnim oklepom na hrbtu. Nato se je že kazalo strmo melišče Šraj pesek. Jami sta nekje v spodnjem delu Šraj peska pod manjšim skokom. Ko sva prispela, sva vrgle težke nahrbtnike z ramen in šla najprej izmeriti jamo Kranjska griva. Prelepa zijalka s kar tremi vhodi. V njej najdejo zavetišče gamsi, saj sva se med merjenjem dobro povaljala v njihovih iztrebkih. Nato sva šla do dihalnika Očnica. Očnica je staro ime za planiko in tukaj jih raste kar nekaj. Vhod je bil zatrpan s kamenjem. Lotila sva se kopanja, saj je bilo boljše gledati v temni rov kot pa v temne oblake, ki so se nabirali. Opaziti se je dalo, da gre za izvirni vhodni del in da je kamenje nanosila voda. Benjamin je nekajkrat predlagal, da bi bilo mogoče boljše, če se vrneva v dolino, saj je že okrog naju vse črno. Ampak raje kot povratek v dolino sva vso motivacijo usmerila v kopanje. Rov se ni želel odpreti, čeprav je zgledalo, da še samo en kamen odmaknemo in bo. Nato je Beni ven potegnil dve veliki skali in vhod se je za silo odprl. Z muko sem se pretlačil v notranjost. Zunaj je pričelo rositi, zato je bilo bolje biti v jami. Znašel sem se v lepem lečastem rovu, ki ga je naredila voda. Je že dobro kazalo, ampak po 11. metrih se je rov zaprl z ožino. Nisem imel energije, da bi šel pogledat, kako zelo je zaprto, zato sem rajši vzel vizuro in označil vprašaj za drugič. Ko sem prilezel ven, je že kar pošteno deževalo. Skrila sva se v bližnji spodmol in med čakanjem imela kosilo. Bil je močan naliv in tam, kjer sva prej čepela in metala kamne iz rova, je sedaj tekel slap. Nato je počasi prenehalo deževati in sva previdno sestopila v dolino, saj so skale bile prav spolzke. Čez skok sva si z vrvjo podala nahrbtnike in je šlo lažje. Prav prijetno so me bolele noge še cel teden od nabijanja po teh strminah, kjer že čakajo nove jame za pogledati.

Ekipa za čiščenje vhodnega dela Brezna presenečenj

V sredo (7.6.2023) pa smo v Brezno presenečenj Simon, Marsel in jaz čistili vhodni del jame. Namreč na zadnji akciji se nam je zgodil mali podor in zatrpal vhodno brezno. Sedaj je ena ožina v jami manj. Marsel je bil prvič zraven med jamarji v resni jamarski akciji zato sva ga peljala še do velike dvorane. Le kako ne bi užival saj je prve korake po jami delal zraven predsednika in podpredsednika in se je dobro odrezal.