16. BALKANSKI JAMARSKI TABOR ZLATAR, SRBIJA

Kot že vrsto let zapored je tudi letos potekal Balkanski jamarski tabor kateri je bil že šestnajsti zapored, tokrat se je odvijal na planini Zlatar v Srbiji.

Lanskoletnega tabora kateri se je odvijal v Drijanovem v Bulgariji se zaradi obveznosti žal nisem uspel udeležiti zato sem si to leto obisk planiral že dolgo v naprej. Iz Slovenije se nas je to leto udeležilo 19 članov jamarskih društev iz vse države, del ekipe je odšel na pot že v nedeljo, ko so se odpeljali proti Srbiji, o tem delu poti je spodnji zapis pripravil Maks Petrič iz Jamarskega kluba podlasica Topolšica.

ODHOD PROTI SRBIJI

Odpeljali smo se na 16. balkansko srečanje jamarjev, ki je se tokrat odvijalo v Srbiji od 28.6. do 2.7.2023.
Na Balkanskih jamarskih kampih vsako leto izmenjamo izkušnje, se spoznamo in načrtujemo skupne jamarske projekte. Že nekaj dni prej nas je odšlo 12 jamarjev iz treh društev. Pot nas je naprej vodila v
Beograd. Tam smo se srečali z našim dobrim prijateljem Aleksandrom Peganom in skupaj smo nadaljevali proti Narodnemu parku Džerdap. Tam smo se nastanili v prelepi hiški, ki nas je razvajala celo z dvema jacuzzijema. Namreč namen je bil, da si pogledamo območje okoli Miroča, kjer je Aleksander pripravljen v prihodnosti organizirat raziskovalni tabor. Raziskovalnih taborov je bilo sicer že kar nekaj na tem območju, avgusta 2003 so se ga udeležili tudi štirje jamarji iz JD Sežana.

V ponedeljek smo odšli raziskovati Donavo s čolnom. Odpeljali smo se do obraza daškega kralja Decebala. Dviga se velika kamnita skulptura, visoka 40 metrov – obraz daškega kralja Decebala, vklesan v skalo. Gre za zadnjega vladarja Dakije (današnje Romunije). Ko so ga leta 106 v njegovi prestolnici Sarmizegetusi obkolile Trajanove čete, je naredil samomor. To je bil tudi konec velikega Trajanovega rimskega pohoda na Dakijo, ki se je dolgo pripravljal z izgradnjo celotne infrastrukture na srbskem desnem bregu Donave (cesta, most, utrdbe). Kip je bil dokončan leta 2004 po 10 letih dela 12 kamnoseških plezalcev. Skala je bila oblikovana z dinamitom in pnevmatskim kladivom, skupni stroški del pa so dosegli milijon dolarjev. Decebalova skulptura je največja izrezljana skulptura v Evropi. Decebalovo oko je dolgo 4,3 metra, nos pa je dolg sedem metrov in širok štiri metre. Nato smo se odpeljali do Trajanove plošče. V svojih pohodih proti Dačanom (prebivalcem ozemlja današnje Romunije) je rimski cesar Trajan leta 103 zgradil cesto (Via Traiana) skozi sotesko Džerdap vse do kraja, kjer je zgradil most na Donavi (Trajanov most). V okviru velikih podvigov rimskega cesarstva, ki ga je cesar vodil, so v soteski Džerdap postavili ploščo z zapisom dveh krilatih genijev, znano kot »Trajanova tabla«. Trajanova plošča je pričevanje, simbol moči in slave cesarja Trajana. Na mestu, kjer je Donava najožja in najgloblja (93 metrov), je bila nekoč balonska postaja “Varnica”, ki je služila za regulacijo rečnega prometa. Pred izgradnjo hidroelektrarne “Đerdap I” je bil Kazan najnevarnejše območje za plovbo, saj se dve ladji nista mogli srečati. Plovbo je urejal poseben sistem šestih signalnih postaj na obeh bregovih Donave. Balon je služil kot semafor, dvignjen ali spuščen, to je bil znak kapitanom, naj svobodno gredo ali počakajo, da bo šla mimo ladja z nasprotne smeri. Po lepi plovbi smo se odpeljali do Lepenskega vira. To je mezolitsko in neolitsko najdišče, ki so ga prestavili 30 metrov višje v velik zaščiten objekt. Gre za zelo staro civilizacijo, ki je bivala stalno v naseljih. Po ogledu smo se vrnili v hiško. Naslednji dan smo odšli do hiše, kjer je sedež nacionalnega parka Džerdap. Tam nas je pričakal uslužbenec, ki nam je predstavil park in vse njegove zanimivosti. Nato so nam predvajali film, da smo dobili veliko podatkov o nacionalnem parku Džerdap. Nato smo odšli do jame Gradišnica. Ustavili smo se še na Aleksandrovem posestvu, kjer smo lahko videli, kje se da taboriti. Pot do jame je dobro uhojena in označena. Med potjo smo si ogledali še nekaj manjših jam. Ena od kratkih jam je takoj pokazala, kako je lepa. Voda, ki teče iz jame, odlaga veliko sige in naredi lepe ponvice, pregrade itd.. Pred jamo Gradišnica pa je bil še en vhod, kjer so netopirji imeli mladičke. Veliko netopirjev, ki so švigali sem in tja, so bili prava paša za Velesa, ki se ni mogel načuditi, koliko jih je. Ko sva se nagledala netopirjev, sva odšla v Gradišnico, ki ima velik vhod. Iz nje teče potok, kateremu sledimo v jamo gorvodno. Hitro tudi v tej jami pridemo do lepih ponvic in kaskad. Dvigujemo se, dokler se pred nami ne pokaže niz mnogih ponvic, ki gredo s potokom gor. Nazadnje bi se moral vleči v vodo, ampak takih ambicij nismo imeli. Po spustu s planote smo si ogledali še slap Blederija. V bližini sta dve jami, ki ju Aleksander raziskuje in upa, da se povežeta v sistem. Med potjo smo pobirali s cest želve, ki jih je res veliko. Nato smo si ogledali še od daleč prvi jez Džerdap in odhiteli v hiško. Naslednji dan nas je že čakala dolga pot in srečanje z ostalo ekipo, ki je za nami prihajala z nekaj dnevi zamika.

ZAMUDNIKI GREMO NA POT

Zamudniki ali tudi ne, obveznosti takšne in drugačne so del vsakdana in nekateri smo se morali sprijazniti, da žal v nedeljo ne bomo mogli oditi na pot zato smo se jaz, Lea in Mateja odpravili v torek popoldne, ko smo se ob tretji uri zbrali na Vranskem, od koder smo se odpeljali v smeri Rogatca, Zagreba in naprej proti Beogradu. Za začetek nas je že na začetku Zagreba požegnal močan naliv kateri kar ni hotel ponehati in nas je spremljal skoraj celotno pot tega dne do Beograda kamor smo po parih postankih prispeli v sredo, v zgodnjih jutranjih urah. Za prenočišče smo se ustavili pri mami prijatelja, jamarja Aleksandra katera nas je čakala, da smo prispeli in nam celo pripravila gibanica za katero pa smo bili od poti preveč izmučeni zato smo šli spat in si jo privoščili za zajtrk.

Ura je naznanila 8 in čas je bil, da vstanemo saj smo bili dogovorjeni, da se tega dne dobimo s preostankom ekipe v kraju Topola. Za začetek smo si privoščili kavo in gibanico katero nam je pripravila Aleksandrova mama, moram reči, da smo bili pozitivno presenečeni, ko smo spoznali, da ima naša gibanica tudi odlično slano srbsko sorodnico izdelano iz sira. Siti in pripravljeni za pot smo se ob 9ih odpravili naprej, za začetek smo v Banovem Brdu pobrali še jamarko Sunčano ter nato odšli v dve uri oddaljeno Topolo kjer smo za začetek zmenjali evre za srbske dinarje ter počakali preostali del ekipe, ki se je pripeljal iz Džerdapa. V bližnji slaščičarni in čevapčinici smo si privoščili kosilo, nekateri so si zaželeli dobrot iz žara sam pa sem bil bolj navdušen nad torticami saj sem vedel, da kot veli tradicija v teh krajih bo meso še ves teden na jedilniku. Med sladkanjem s torticami je bilo prav praznično zato smo se bolj v šali spraševali če nima ravno sedaj kdo letnega jubileja in izkazalo se je, da ga ima Gregi, ki pa je vse skupaj potuhnjeno zamolčal, mi smo mu tedaj zapeli vse najboljše sam pa nam je kot se spodobi po poti kupil pivo ob katerem smo uživali v večernih urah, ob prihodu na Zlatar tako je bilo prav zares prazničen dan. Po končanem obedu smo si na citadeli, Oplenac nad mestom ogledali zadnje počivališče kraljeve družine Karadžordževič. Grobnica družine se nahaja v cerkvi sv. Jurija tu je v monumentalno z mozaiki v bizantinskem slogu okrašeni kripti pokopano 6 generacij te rodbine, po ogledu cerkvene grobnice smo si nižje v mestu ogledali še Karadžordžev konak (dvorec) katerega je leta 1811 dal postaviti Džordže Petrović Karadžordže.

Dan se je počasi prevešal v popoldne čakala pa nas je še dobrih 200km dolga pot do Zlatarja zato nismo oklevali predolgo in se odpravili naprej. Pot nas je vodila čez Jermenovac, Gornji milanovac, Požego, Užice, Zlatibor, Kokin Brod, Novo Varoš od tod pa le še par kilometrov do Brda kjer smo imeli rezerviran apartma, tokrat smo zaradi naše številčne udeležbe imeli na voljo kar celotno hišo. Ni dolgo trajalo, da smo se razpakirali in šli naprej do bližnje športne dvorane kjer je bil zbirni center, tod smo do konca uredili prijave nato pa se vrnili do apartmaja kjer smo povečerjali in nekateri vedrili še pozno v noč.

Po kratki noči smo se zbudili v mrzlo ampak sončno četrtkovo jutro, na hitro smo pozajtrkovali ter se nato odpravili na prvi ogled jame, za začetek pa smo pri športni dvorani pobrali še dva slovenska jamarja Boštjana in Mojco, pred tem pa je seveda sledilo še prvo obvezno fotografiranje ekipe.

Z vožnjo smo nadaljevali proti Sjenici kjer je sledil prvi postanek nato pa nas je čakalo še nekaj kilometrov do Uvačke pečine in Bezdana, to sta dva vhoda v večji Ušački jamski sistem kateri v dolžino meri 6185m in velja za najdaljšega v zahodni Srbiji. Prvi del ekipe je v jamski sistem stopil skozi Uvačko pečino drug del pa smo se spustili skozi 42 metrsko brezno imenovano Bezdan. Za začetek je bilo potrebno pripraviti vrv in sidrišče za kar je poskrbel Gregi, pri tem je imel kar nekaj dela saj mu je Janko pomotoma v jamo iz druge strani v Uvačko pečino odnesel fikse in je mogel pri tem moral uporabiti ˝predpotopne˝ svedrovce, sami smo bili malo nejevoljni saj smo se načakali nismo pa vedeli s čim ima opravka pa vseeno se je izplačalo ko smo se en za drugim spustili na dno brezna. Na dnu nas je kot po veliko jamah tudi tod pričakalo presenečenje ali pa tudi ne, smeti katere se na žalost še dan danes znajdejo tam kjer jih drugi ljudje ne vidijo, jamski človek pa se kar hitro sreča z njimi. V zvezi s smetmi se počasi odvijajo stvari na nekoliko bolje kar pa še vedno določenih ljudi ne prepriča v to, da takšno početje ni ravno pametno, če ne drugega s tem sami sebi slabšamo kakovost življenja z onesnaževanjem podzemne vode katero če hočemo ali nočemo potem tudi sami uporabljamo.

Če je bil začetek le delno nametan s smetmi so se te tudi znašle naprej za meandrom skozi katerega smo se spustili v notranjost jame kamor jih je prinesla voda. Jama ima kar nekaj rovov kateri po večini potekajo v smeri jug-sever in se nato spuščajo v kanjon reke Uvac, mi smo tedaj po jami prehodili dobra 2 kilometra in moram reči, da do sedaj še nisem obiskal veliko jam katere bi bile tako prostorne kot ta v kateri hodiš kot po avtocestnem tunelu, brez priklanjanja, daleč v neskončno podzemlje. Za ta dnevni cilj smo si izbrali desni krak kateri poteka od Bezdana do Izhoda Ušačke pečine vendar smo se morali na dobri polovici vrniti saj je del jame pod vodo, prav tako je bil trenutno tudi levi trakt z izhodom skozi Ledeno pečino pod vodo zato smo si ga ogledali naslednjega dne iz kanjona Uvaca. Ekipe jamarjev iz različnih držav smo se srečevali po jami in zgledalo je skoraj kot bi bili v rudniku, ob povratku pa so se ljudje porazgubili in sva z Ristom skoraj obupala za izhod saj jami kar ni bilo konca, vrnila sva se k delu ekipa katera je še vedno raziskovala, ogledali smo si še nekaj rovov ter nato okoli 4ih izstopili skozi vhod v Ušačko pečino, nekaj časa smo še počakali nato pa se je bilo potrebno povzpeti nazaj nad jamo kjer so že čakali ostali jamarski kolegi. Ob prihodu na vrh smo se najprej naužili sončnih žarkov kateri so po treh deževnih dneh prav prijali še posebej pa jih je vesel človek ko se vrne na površje iz hladnega podzemlja.

Za zaključek smo se nato podali še na bližnji vrh, Veliki Vidikovac od koder je prav lep pogled na kanjon reke Uvac, Poleg razgledne ploščadi se v bližini nahaja tudi manjša lesena koča, Markova koliba kjer smo si privoščili hladno osvežite, strežejo pa tu menda tudi najboljše palačinke s kajmakom. Po postanku je sledil tudi povratek, po poti smo srečali še preostale jamarje katere je Aleksander ravno pripeljal iz jame, nekaj po pol sedmi uri zvečer smo se nato vrnili proti Brdu. Po naporni akciji smo bili nekoliko preutrujeni, da bi ta dan še kaj kuhali zato smo se v kraju Nova Varoš ustavili na večerji z dobrotami tradicionalne srbske kuhinje.

Petkovo jutro je bilo nekoliko toplejše kot prejšnje zato smo lahko že zjutraj na terasi uživali ob opojnih vonjavah kave, tega dne smo ob 9ih imeli rezervirano vožnjo s čolnom do vhoda v Ledeno pečino zato smo se kaj hitro zbrali in odpeljali do jezu akomulacijskega jezera HE Uvac od koder pa nas je čakala še eno urna plovba z dvema čolnoma, plovba je bila dokaj počasna saj je čoln namenjen turizmu zato smo imeli čas uživati v lepih razgledih, med drugim smo na strmih stenah lahko opazovali beloglave jastrebe kateri tu gnezdijo. Jezero je na začetku širše nato pa se proti vzhodu vedno bolj oži in na koncu preide v meandriran kanjon, voda naj bi bila na celotnem območju globoka okoli 100m. Ura plovbe je ob prijetni družbi minila hitreje kot bi mislil in že smo se znašli pred vhodom v ledeno pečino, v kateri je bilo za razliko od zunanjosti prav zares ledeno mrzlo, ogledali smo si dobrih 600m dolg rov kateri je bil nekoliko večjih dimenzij kot tisti katerega smo obiskali prejšnjega dne, predvsem pa veliko bolj kapniško okrašen. V njem so bili stalaktiti in kope velike kot avto, stene na debelo prekrite z belo sigo ostale kapniške strukture pa so nizale prizore kakršne bi sam Antonio Gaudí uporabil kot inspiracijo v svojih arhitekturnih mojstrovinah. Lepot te jame katera je denimo glavni rov Bezdane, katero smo si ogledali prejšnjega dne se kar nismo mogli nagledati posebno še ker se tod skriva kup deviških rovov v katere človek vsaj po ohranjenosti jamskega inventarja ni prav dostikrat stopil. Časa sedaj nismo imeli prav veliko saj sta nas kapitana čolnov za povratek že čakala, sledilo je še fotografiranje na vhodu v jamo nato pa uro plovbe nazaj proti jezu.

Ob povratku smo se ustavili še v Novi Varoš kjer smo v trgovini nakupili vse za piknik katerega smo pripravili ob povratku k apartmaju, na jedilniku so se znašle naslednje jedi: gobova juha iz gob katere so bile nekaj dni prej nabrane v gozdovih ob Djerdapu, za glavno jed pa so bili čevapčiči in solata iz kumar in paradižnika. Kot pravi dodatek iz teh krajev seveda ni smel manjkati mladi sir katerega so kar celo vedro prejšnjega dne Janko, Jaka in Jožica kupili pri bližnjem kmetu ob Ušački pečini, kosilo je bilo tako dobro , da je komaj kaj ostalo za Aleksandra kateri je bil zaradi vodenja drugih jamarjev v Bezdano odsoten, po kosilu sta se iz naših krajev na tabor pripeljala še Matej in Maja, člana JK Železničar. Popoldne je minilo ob dobri hrani in družbi, nato smo se zapeljali še do hotela Panorama kjer so se odvijala predavanja o Raziskovanju na sveti gori Athos v Grčiji, Čiščenju jam na Hrvaškem, raziskovanju jam v Črni gori, Maks pa je kot prispevek slovenskega jamarstva predstavil video o reševanju v jami Primadona. Ko se je vse skupaj zaključilo smo se premaknili v bližnjo športno dvorano kjer smo nekaj časa še vedrili in opazovali jamarje iz drugih držav kako plezajo po vrvnem poligonu, srečali pa smo tudi kolega Jovišo in Gavra iz Banjaluškega jamarskega kluba Ponir. Večer je minil in čas je bil za spanje, vrnili smo se proti apartmaju saj nas je čakal še en dan novih aktivnosti.

Zaključni dan se je začel s poznim vstajanjem saj se je vreme nekoliko pokvarilo in kazalo je da bo dež, vseeno smo ob 11ih odšli proti športni dvorani saj je bil v planu ogled nekdanjega morskega dna, geološkega nahajališča iz različnih časovnih obdobij katerega je z zanimivo razlago vodila geologinja Ana Mladenović. Za začetek smo si ogledali nahajališče katero je bilo bogato s piritom, vse skupaj pa ni trajal prav dolgo saj je kmalu pričelo deževati zato smo se posedli v avtobus ter nekaj časa še počakali če bi ponehalo nato pa obupali nad vremenom in se vrnili po cesti nazaj ter si ob poti ogledali še par drugih nahajališč, žal pa je zunaj še vedno lilo kot iz škafa in iz avtobusa niti nismo izstopili. Ko smo prispeli nazaj do športne dvorane je najprej sledil speleoton kjer smo se pomerili jamarji o znanju jamarskih spretnosti pri tem smo kot del naše ekipe sodelovali Gregi Denis in jaz. Gregi je bil glavni na vrvnem poligonu, Denis je pre-žimaril 50m in se splazil skozi ožine jaz pa sem z zaprtimi očmi zavezoval vozle. Izkazali smo se kot odlična ekipa in pri tem zmagali ter pometli s konkurenco, po mučnem boju je sledila zaslužena večerja v hotelu Panorama, kot že dneve poprej tudi tokrat tradicionalna z obilo mesa, na mizi se je tako znašel pečen odojek, kislo zelje in mladi sir. Po večerji je na vrsto prišlo druženje, ki je ob zvokih glasbe vseh prisotnih držav zadonela v športni dvorani, pri tem smo ob zvokih bolgarskega dudarja plesali kolo, ob zvokih avsenikove Golice zavriskali in zavrteli soplesalke ter ob pesmi Džurdževdan zapeli v en glas, spoznali smo kar nekaj novih prijateljev s katerimi upamo, da se še vidimo v prihodnje predvsem pa srečamo na kakšni izmed skupnih jamarskih akcij. Dan poln aktivnosti je minil hitreje kot bi si mislil ura pa je kazala krepko čez polnoč, nekateri so vztrajali še pozno do jutra, drugi pa smo se vrnili proti apartmaju saj nas je zjutraj čakala dolga vožnja proti domu.

Odhod kot vsak ostal je tudi tokrat bil bolj zaspan, zbudili smo se šele malo po osmi uri in počasi spakirali ter se okoli 10ih odpeljali na skoraj 800km dolgo pot proti domu. Za začetek smo imeli prvi postanek v Tučkovem kjer smo se ustavili na prvi jutranji kavi, čakalo pa je še 150km do Beograda kjer je Sunčana naročila čevapčiče katere smo nato pojedli na zaključnem pikniku, na beograjskem Košutnjaku. Dvo urni odmor je prišel prav saj nas je tedaj čakalo še kar nekaj vožnje proti domu, poslovili smo se od Sunčane in Aleksandra ter se odpeljali proti Sloveniji.

Balkanskega jamarskega tabora sem se letos udeležil prvič in ne tudi zadnjič res je bilo fino, videli smo veliko novega, spletli nova prijateljstva in uživali v prijetni družbi in gostoljubju katerega na Balkanu ne manjka nikjer. Velika zahvala gre Aleksandru in Sunčani z ostalimi kolegi iz Zveze speleoloških organizacij Srbije za odlično izvedbo letošnjega srečanja, zagotovo se še vidimo!

Balkanskega jamarskega tabora smo se iz Slovenije letos udeležili: Benjamin Lap (Jamarski klub Kamnik), Veles, Lea Pavrič, Maks Petrič, Mateja Solar, Gregi Jelen, Simon Araus, Denis Brvar, Valerija Stropnik, Janko Stropnik, Risto in Jožica Sovčev (Šaleški jamarski klub podlasica Topolšica), Jaka Jakofčič, Albert Ličan (Jamarsko društvo Sežana) Tadeja Babič, Boštjan in Mojca Veršič, Matej in Maja Mihailovski (Jamarski klub Železničar)

Prijatelji iz Srbije: Aleksander Pegan, Sunčana Sokić, Jasmina Gulan in še mnogo drugih

Zapis: Benjamin Lap in Maks Petrič

Fotografije: Jaka Jakofčič, Gregi Jelen, Benjamin Lap, Risto Sovčev