KO NALETIMO NA JAMO OBVESTIMO JAMARJE
Na ozemlju naše države, ki je bogata z naravnimi vrednotami kraškega nastanka, se je že nič kolikokrat dogodilo, da smo imeli slab odnos do okolja. Še posebej jame so do nedavnega veljale za neuporaben kraj ˝namenjen˝ odlaganju odpadkov organskega in anorganskega izvora.
Nam Kamničanom najbližji in najbolj poznan primer uničevanja podzemlja je zagotovo brezno na Gozdu, imenovano Jeršičev prepad (kat. št. 2679). Bližnji prebivalci so to brezno že od daljne preteklosti uporabljali kot odlagališče najraznovrstnejših odpadkov. Zadnje dejanje v zgodovini onesnaževanja brezna pa je bilo zasutje nekdaj veličastnega 63 metrov globokega brezna ob melioracijskih delih. O tem je poročal Vido Kregar v članku “Zasutje jame Jeršičeva prepad na Gozdu nad Kamnikom” v reviji Jamar (Jamar, junij 2012, str. 5 )
PREGLED STANJA JAM V SLOVENIJI Uničevanje in onesnaževanje jam v Sloveniji ni redek pojav saj po podatkih navedenih v doktorski disertaciji dr. Jureta Tičarja z naslovom, Onesnaženost kraških jam v izbranih slovenskih pokrajinah: preučitev vplivnih prostorskih dejavnikov ter načrt prednostne sanacije iz leta 2021 od 12.588 registriranih jam število onesnaženih predstavlja 2512 jam, število dokončno uničenih pa 13. Na dan pisanja članka je bilo registriranih jamskih objektov v Sloveniji 14.895 po ocenah dr. Tičarja naj bi bilo onesnaženih kar 3000 jam in predstavlja eno petino vseh. Po uradnih podatkih je uničenih jam 153, vendar pa je ta številka verjetno precej višja, saj veliko jam še vedno ni registriranih ali poznanih.
Onesnaževanje in uničevanje jam je ob podrobnejšem pregledu statistike zaskrbljujoče na ravni celotne države, če se pri tem osredotočimo samo na območje Občine Kamnik lahko hitro ugotovimo, da posledice nespametnih dejanj vplivajo na kakovost naših življenjskih pogojev. Pri tem velja omeniti slabšanje kakovosti podzemnih in izvirskih vod pod Velikoplaninsko planoto katerih mikrobiološke in kemijske analize izdelane s strani našega društva so že ničkolikokrat pokazale ne ravno vzpodbudne rezultate. V Jamarskem klubu Kamnik se tako že od vsega začetka v letu 1977 ukvarjamo s problematikami varovanja podzemlja. Kot del naših prizadevanj smo v preteklih letih v sodelovanju z drugimi jamarskimi društvi in lokalno skupnostjo očistili kar nekaj Velikoplaninskih jam, med drugim: Jamo v Kofcah (kat. št. 120), Malo jamo v Kofcah (kat. št. 14.040) in Jamo ob vlečnici (kat. št. 14.146). V prihodnje bo na področju varovanja podzemlja in krasa še veliko dela, saj problematika onesnaženih jam še zdaleč ne bo rešena tako hitro. Na tem mestu se bo potrebno ozreti tudi na neurejeno komunalno infrastrukturo, ki ob navalu vse bolj množičnega turizma na Kamniškem najbolj posega v ranljivi svet kraškega podzemlja, ki nam, Kamničanom, zagotavlja pitno vodo. Več o problematiki podzemnih vod si lahko preberete v Kamniških zbornikih XXV/2020 (str. 57-71) in XXVI/2022 (str. 15-34) ali na naši spletni strani www.jamarji-jkkamnik.si v zavihku podzemne vode.
REŠITEV JAME PRED UNIČENJEM Sodelovanje domačih jamarjev in občanov je že v več primerih obrodilo sadove dobrega dela in tako se je dogodilo tudi v tem primeru, ko smo s skupnimi močmi obvarovali jamo pred zasutjem in njenim izginotjem. Že meseca maja so nam prijatelji iz Šaleškega jamarskega kluba podlasica Topolšica sporočili, da jih je kontaktiral domačin iz Stahovice, ki je ob delu v gozdu naletel na udor. Navkljub neugodnim vremenskim razmeram smo si ogledali novo odprto okno v podzemlje. Na akciji smo se zbrali Benjamin Lap (JK Kamnik), Maks Petrič ter Amadej in Herman Brvar (ŠJKPT). Med pripravami za vstop v jamo smo že skoraj verjeli, da je udor zasut, saj je vhod pred tem prekrivala meter in pol debela plast ilovice. A vendar se je za ozko špranjo odprlo petnajst metrov globoko brezno, ki ga med drugim krasi tudi nekaj kapnikov in sige. Jama se na dnu zoži v špranjo, ki jo bo potrebno še raziskati, saj se na samem mestu čutiti močan prepih. Meritve so pokazale, da je brezno globoko 15 m in dolgo 23 m. Raziskave so bile tako za nekaj časa zaključene, zbrani podatki pa so služili za registracijo objekta v Kataster jam, ki ga je opravil Maks Petrič (ŠJKPT). Jamo smo poimenovali Jama u Kreju po ledinskem imenu lokacije, U krêj.
Načrt Jame u Kreju avtor: Maks Petrič
Za zaključek je sledila še odločitev kako jamo zavarovati pred naravnimi in antropogenimi dejavniki. Pri tem smo sklenili, da bo najbolje, če jo zapremo z betonsko cevjo in pokrovom, za kar smo v Jamarskem klubu Kamnik krili stroške materiala v višini 180 evrov. Območje bo od sedaj naprej služilo kot pašnik na njem pa smo ohranili jamo, ki bi jo v najslabšem primeru zasuli z najraznovrstnejšimi gradbenimi in komunalnimi odpadki, česar pa si ob številčnosti takšnih smetišč na bližnji Veliki planini zagotovo ne želimo.
KAJ STORIMO ČE NAJDEMO JAMO? Kraške jame v Sloveniji niso ravno redke pa vendar predstavljalo dragocen habitat katerega je vredno za vsako ceno varovati. V njem lahko naletimo na preštevilne živalske vrste, katerih velik del predstavljajo endemiti. Jame pa niso pomembne samo iz vidika naravnega habitata ampak nam predstavljajo tudi vir podzemne vode, ki je že pregovorno vir življenja. Vendar ima kraški svet dokaj majhno zmožnost filtracije onesnažil, zato je še toliko bolj pomembno, da podzemeljski svet pustimo čim bolj prvinski in vanj ne posegamo. Zato v jame vstopamo zgolj jamarji in če torej naletite na jamo, nas o tem le obvestite.
Več o samem raziskovanju Jame u Kreju pa si preberite na jamarskem blogu ŠTAJERSKI JAMARJI
Zapis: Benjamin Lap
Fotografije: Arhiv JKK
