PODZEMLJSKI SVET VISOKO NAD BISTRICO

„Ker je triasni apnenec dobro topen in ker je piezometrični nivo od 500 do 1000m pod površino, so tod ugodni pogoji za razvoj jam, predvsem brezen.“

Vido Kregar

Zgornji citat našega Vidota verjetno najbolj povzame veličino podzemeljskega sveta na planoti Kalce nad dolino Kamniške Bistrice, sam sem tedaj kar nekajkrat pripovedoval ostalim jamarskim kolegom o Jesenski jami in kraškem svetu na Kalcah, ki so me je prevzel še predno sem se zares pridružil jamarjem.

5. decembra lanskega leta, dan znan kot predvečer Sv. Miklavža je zazvonil telefon na drugi strani pa Žiga iz Šaleškega jamarskega društva Podlasica Topolšica, zanimalo ga je kdaj bi šli na Kalce v Jesensko jamo in ker smo bili vsi nekako prosti sva se dogovorila za vikend akcijo med 15im in 17im decembrom. Tako kot so premnogi otroci to noč bolj malo spali sem tudi jaz saj sem vedel, da bo tokratni obisk veliko bolj uspešen od prejšnjih, saj sem za razliko od tedaj vsaj približno, vedel za njeno bolj točno lokacijo.. Več o prejšnjih akcijah si lahko preberete na povezavi, NADALJEVANJE RAZISKAV NA KALCAH.

Nekaj podrobnosti o Jesenski jami

Jesenska jama, katastrska številka 6662 velja za najglobljo jamo v občini Kamnik. Jama je bila odkrita na eni izmed terenskih akcij 28.11.1981 s strani Vida Kregarja in Rastka Zabriča, tedaj sta si ogledala le vhodni del saj za nadaljnje raziskave nista imela potrebne opreme, tako so člani JKK v več kasnejših akcijah dosegli tedanjim razmeram rekordno globino 338m, ki se je do danes ohranila na širšem kamniškem območju. Iz jame je bil med drugim 24.7.1982 vzpostavljen direktni radijski prenos s šestimi direktnimi javljanji v radijsko oddajo, pri tej akciji so sodelovali tudi člani DZRJ Kranj, v nekaj kasnejših akcijah se je tako pokazalo, da ima jama še ogromen potencial, vendar pa v času raziskav sama jama ni bila dokončno zaključena saj so dimenzije le te enormne in zahtevajo fazno raziskovanje. Jamo so v kasnejših letih obiskali tudi francoski jamarji kateri pa so raziskali dele, ki vsaj glede na načrt nakazujejo na popolnoma ločeno jamo, ki pade v večji jamski sistem, žal te raziskave niso podrobneje dokumentirane in bo potrebno temu nameniti še nekaj časa. Več o preteklih raziskavah si preberite v reviji NAŠE JAME – Raziskave v Jesenski jami na Kalcah, Vido Kregar, stran 28-31. POVEZAVA

15.12.2023 – DAN ODHODA Na pot smo se tokrat podali, pozno zvečer po zaključenih delovni obveznostih, ko smo natovorjeni z najrazličnejšo opremo ob močnih sunkih vetra hiteli proti koči v Kalcah, občutek in vzdušje sta bila skoraj podobna kakšni himalajski odpravi le, da temperature niso bile tako ekstremne, snega tokrat ni bilo veliko pa vseeno je bilo bližje proti koči nekoliko več zimskega pridiha kot pa v dolini. V kočo smo prispeli okoli devete ure zvečer nekaj časa vedrili nato pa malo čez pol noč odšli spat.

16.12.2023 Zbudili smo se v hladno jutro, ki ga je prinesla jasna noč in močni sunki severnega vetra, pogledi proti Mokrici in ostalim vrhovom Kamniško-Savinjskih Alp so bili pravljični kot vedno vredni vsake minute, predolgo jutranje poležavanje nam je vzelo čas za zajtrk kar pa se je kazalo v hitrosti napredovanja višje kjer je bilo snega nekoliko več. Kalca znajo biti v zimskem času prav zoprn kraj poln nepreglednega ruševja in vrtač, ko pa se na njih spusti še megla pa občutek orientacije popolnoma izgubimo, k sreči nas je tokrat razvajalo sonce. Jamo smo poskusili locirati že na prejšnjih akcijah pa zmeraj neuspešno saj je lokacija zabeležena v katastru jam JZS zgrešena za skoraj kilometer zračne razdalje, o morebitni pravi lokaciji pa sem izvedel šele pred nekaj meseci, ko sem bolj podrobno prebiral članek v reviji Naše jame kar pa je nato potrdilo še nekaj naših članov tako, da nam je tokratni cilj predstavljala globoka vrtača južno od Ovčarije. Do tja vodi nekakšna lovska steza o kateri pa v zimskem času ni ne duha in sluha, zato smo se spotikali po neskončnih poljih ruševja ampak le do tedaj, ko smo v snegu na dnu grabna opazili zajčjo stečino za katero je Žiga dal idejo naj ji sledimo, smer v kateri se je pomikal zajec je bila vsaj približno prava dokler se ni zaključila 200m pred ciljem, katerega pa je ločevalo še vsaj 100m terena v celoti preraslega z ruševjem, pot smo nekako poiskali in prišli do 30m globoke vrtače v katero smo poslali Žiga za njem sem sledil jaz nato pa še Filip in Gregi. Vrtačo smo pregledali od vrhnjega roba do dna a našli nismo nobene špranje katera bi bila vsaj približno podobna vhodu v jesensko jamo, obupani smo se povzpeli na južni rob le te, ter za nekaj časa posedeli in se martinčkali na soncu, ki je ravno zahajalo za Jermanov turn, tedaj ni trajalo dolgo in poklical sem Vidota ter ga prosil za orientacijsko pomoč, poslal sem mu naše koordinate in fotografijo, čez nekaj časa me je poklical nazaj in mi sporočil, da nismo prav daleč saj je jama dobrih 200m zahodno od nas „Tam kjer skupaj rasteta macesen in smreka‟. Počasi smo se premaknili v senčni graben na zahodni strani vrtače ter ves čas v upanju po jami opazovli macesen in smreko, ko smo prispeli in se razgledovali pa zopet nič, na pol obupani smo zopet sedli v sneg in se spraševali kako je možno, da je ne najdemo tedaj pa mi misli niso dale miru saj sem v daljavi opazil dve simetrični konti, kateri sta nakazovali na možnost nekega izrazitejšega kraškega pojava, prestavili smo se nekoliko naprej po grabnu in tedaj je že nekdo iz pred vhoda vpil: Našli smo jo! Veselje ob najdbi je bilo večje kot pa če bi jamo prvič odkrili in raziskali, ta dan nismo imeli več moči, da bi se spustili v njo pa tudi premočeni smo bili kot potepuški psi zato smo tedaj pustili vso opremo pred vhodom, se fotografirali in oddrveli nazaj proti koči kjer je sledila proslavitev s kuhanim vinom in dobro večerjo.

17.12.2023 Za nedeljo sta udeležbo potrdila tudi Hoze in Rok, sami smo ob prvo predvidenem zgodnjem vstajanju nekoliko poležali in bili pripravljeni za odhod šele okoli 9ih kar pa je pri raziskavah jam slaba navada saj čas v jami prehitro mine. Pot do jame je bila v sončnem nedeljskem jutru precej lažja saj je bila snežna gaz katero smo napravili prejšnji dan do dobra utrjena, do jame smo potrebovali uro in 10min hoje kar bi v poletnem času v najslabšem primeru vzelo nekaj več kot pol ure lahke hoje, seveda pa ob dobrem pogovoru čas mine še nekoliko hitreje zato je prava družba na takšnih akcijah najpomembnejša, če ne celo obvezna. Ko smo prišli do jame nismo prav dolgo čakali, ko je Gregi opremil vhodni del sledilo je še hitro fotografiranje z Rokom in Hozkom, slednji je bil med drugim del prvih raziskovalcev kateri so v 80ih letih preteklega stoletja raziskali Jesensko jamo in tako orali ledino jamarstva na širšem območju Kamniško-Savinjskih Alp. Hoze in Rok sta se vrnila proti koči in nato v dolino mi pa v globine Jesenske jame

V JAMI Jama svojo veličino pokaže že na vhodu, ko človek začuti močan hladen prepih podoben kakršnega smo v poletnem času deležni v sekciji zamrzovalnikov v veletrgovnicah, za še nekoliko hladnejši občutek pa nas na dnu nekaj več kot pet metrskega spusta pričakajo stene in tla obložene z ledenim okrasjem katerega je v globljih delih jame še nekoliko več. Gregi in Filip sta opremljala jaz in žiga pa sva oblečena v nove puhovke katere nam je financirala Občina Šoštanj čakala, da se prestavimo naprej v globino, opremljanja se tedaj nebi veselil niti malo saj je bil prepih na ožinah res močan puhovke pa so opravile odlično delo saj bi v tem trenutku brez teh brezdelneži zmrzovali v ledene kristale podobne tistim po stenah brezna v katerega spust je sledil. Brezno samo je bilo globoko nekaj več kot 10 metrov dno le tega pa izredno spolzko saj je bilo prekrito z ledom, zato smo ta del opremili z vrvno ograjo katera vsaj nekoliko olajšuje padce kakršnega sem v blažji obliki na koncu izkusil tudi sam. Mlajše generacije danes nismo več tako vajene ledenih jam saj to okrasje katero je nekoč blokiralo prenekatero brezno zaradi posledic segrevanja na žalost tudi v tako rekoč večno mrzlem visokogorskem podzemlju vidno izginja in v poletnem času o njem skoraj ni več ne duha, ne sluha. V nadaljevanju smo opremili še eno 5 metrsko stopnjo katera nas je pripeljala do Ivotovega meandra dolgega 20 metrov, kateri se na globini približno 50 metrov nižje od vhoda prevesi v 20 metrsko brezno iz katerega nato preidemo v 100m globoko in 20m široko brezno, ta trenutno najveličastnejši del planiramo raziskati na naslednji akciji. Iz jame smo veseli in polni upanja po nadaljnjih raziskavah izstopili okoli 4 ure popoldne, ko se je pričelo mračiti, tedaj je bil sestop v soju pastelnih barv neba naravnost čaroben, sneg se je čez dan nekoliko odjužil pa vseeno ga je bilo zadosti, da smo se na najstrmejšemu delu dričali napravljeni v jamarske kombinezone.

Ob prihodu v kočo smo povečerjali ter poklicali Vida, Rajeta in Maksa katerim smo navdušeno poročali o obisku jame, Žiga in Gregi sta se odločila, da se tega dne zaradi službenih obveznosti vrneta proti domu midva s Filipom pa sva v koči na Kalcah ostala do naslednjega dne. Raziskave smo tokrat zaključili na globini -50m, do kraja potencialnega nadaljevanja v glavnem delu jame nam tako preostane še 210 metrov globine na tem mestu upamo da bodo raziskave v ožini kamor zateka voda prinesle nova spoznanja in verjetno tudi nov globinski rekord kamniškega dela KSA, sigurno pa tukaj zgodba še zdaleč ne bo zaključena saj na drugi strani velikega brezna še vedno ostane na pol raziskani „francoski del‟ o katerem pa razen načrta nimamo prav veliko informacij. Jama po približnih izračunih iz najnovejšega načrta že sedaj presega kilometer dolžinsko/globinskega poligona, zagotovo pa bomo temu v prihodnje dodali še kar nekaj novih metrov jame.

V upanju po nadaljevanju se veselimo novih raziskav, hkrati pa je poudariti, da le teh brez pomoči jamarskih prijateljev nebi bilo, velika zahvala na tem mestu gre tudi lovcem lovišča KOZOROG KAMNIK kateri so nam kot že velikokrat poprej tudi tokrat nudil nastanitev v njihovi koči na Kalcah.

UDELEŽENCI TOKRATNJE AKCIJE: Benjamin Lap, Franc-Hoze Holzer, Rok Holzer (JK Kamnik), Žiga in Filip Solar ter Gregi Jelen (ŠJKPT)

Zapis: Benjamin Lap, Fotografije in video gradivo: Benjamin Lap, Filip Solar