KAMNIŠKA JAMA NAS ZDRUŽUJE ŽE 46 LET
Prvi maj 1978 je za jamarje Jamarskega kluba Kamnik prav poseben datum saj je bila tega dne odkrita Kamniška jama kateri se člani JKK posvečamo že celih 46 let. Kamniška jama v Sloveniji spada zagotovo med pomembnejše kraške objekte, s svojo unikatnostjo in velikostjo je pravi biser, posebnost le te pa njen glavni rov kateri s svojo vodoravno konfiguracijo ne vabi le jamarje temveč je jama dostopna tudi vsem ostalim ljubiteljem neokrnjene narave. Kamniški jamarji vsako leto na dan odkritja, 1. maja organiziramo brezplačni vodeni ogled jame, že tradicionalen dogodek se je odvijal tudi letos, ko se nas je zbrala prav prijetna družba jamarjev in ostalih navdušencev odkrivanja večne teme.
Zgodba o odkritju Kamniške jame
Prvega maja 1978 smo kamniški jamarji na eni resnejših akcij v Zeleniških špicah naleteli na veliko zijalko, za katero so lovci že dolgo vedeli. Radovednost nas je gnala v skrajni kot, da bi se prepričali o koncu jame. Po razmiku nekaj grušča se je pokazalo, da je mogoče zlesti naprej. Jama se je odprla in v naše veselje se ni videlo, da bi se končala. Rovi so se nadaljevali in nadaljevali. Jamo smo poimenovali po mestu Kamniku in 40 let kasneje izdali monografijo Kamniška jama 40 let po odkritju. Kamniška jama je res nekaj posebnega, izjemnega. Velikost, kompleksnost, njene odkrite skrivnosti še po 40 letih raziskovanja burijo domišljijo in radovednost, nas vlečejo nazaj v njeno nedrje, ker vemo, da zgodba še ni dokončana, in verjetno tudi nikoli ne bo.
Kamniška jama je velikokrat citirana v znanstveni literaturi. Odkrite in opisane nove vrste podzemeljskih živali so jamo uvrstile med edinstveno in unikatno. Voden obisk Kamniške jame je mogoč vsako leto 1. Maja na obletnico odkritja, v preostalem delu leta pa ob predhodnem dogovoru. ODLOMEK IZ KNJEGE Kamniška jama 40 let po odkritju
Vse se začne v taboru pri slapu Orglice
Začetek priprav prvomajskega taborjenja v Kamniški Beli se začne že nekaj dni prej in sicer 27. aprila, ko se zberemo člani JKK ter pripravimo kres katerega prižgemo prvega maja, ko se vrnemo iz jame v dolino. Enako smo se zbrali tudi letos in sicer na praznično soboto, delo je trajalo od 9. ure zjutraj do 6ih popoldne, ob koncu dneva je kres meril v višino štiri metre in pol, tedaj pa je manjkalo le še nekaj dni, ko smo se ponovno zbrali v taboru pri slapu Orglice.
V taboru pri slapu Orglice se po navadi zberemo že nekaj dni prej, letos nam je nekoliko zagodlo vreme, pa seveda tudi delovne obveznosti, saj je praznik dela, 1. maj, padel na sredo in smo se zato dobili le en dan prej. Tokrat se nas je nabralo kar pet nadebudnežev, ki smo prenočili pod milim nebom, tam pod vrhovi Zeleniških Špic, noč je bila temperaturno za razliko prejšnjih let prav prijetna. Tako smo se naslednjega dne prebudili v nekoliko nenavadno toplo jutro, saj je termometer kazal prijetnih 10 stopinj. Kot le redko kdaj smo oblečeni na pol poletno občudovali zelenje, predvsem macesne, ki so se odeti v zeleno vzpenjali vse do višine 1500 m, res nenavadno za ta čas. Ob 8ih se nas je v taboru nabrala že kar velika druščina počakali smo zamudnike ter krenili na pot, proti jami, sama pot je ob lahkotnem koraku trajala dobri dve uri in pol nato pa še sam obisk jame dvakrat toliko.
Kamniška jama
Ogled jame se je začel z odpiranjem vrat, kar je tokrat doletelo najmlajšega udeleženca. Kmalu za tem smo se en za drugim podali v notranjost, na pot raziskovanja v svet neskončne teme. Ozki vhodni rovi, ki se hitro razširijo v prostorne dvorane, so nas popeljali naprej in ustvarili občutek, kot da stopamo v povsem drug svet. Letošnja skupina je bila nekoliko večja, pridružil pa se nam je tudi kuža, ki mu je bilo potrebno pomagati skozi nekaj preprek in skalnatih skokov. Z lastnico sta pogumno prehodila več kot polovico poti, a je bil napor zanj prehud, zato sta se morala ustaviti v delu Kamniške jame, imenovanem Zelške jame. Del ekipe je nadaljeval pot do končne dvorane, kjer smo se okrepčali, nekoliko pomeditirali v popolni temi in zapeli nekaj pesmi, med drugim tudi Himno. Ta trenutek čarobnosti teme in povezanosti z naravo je bil eden izmed vrhuncev našega obiska katerega tradicionalno vsako leto pričaramo obiskovalcem. Med potjo nazaj smo si ogledali še nekaj zanimivosti, kot so aragonitni ježki, konjsko glavo, čudovit Lepi rov in Prižnico. Z veliko previdnostjo smo s kamnom izmerili globino enega izmed brezen ob poti ter se nato vrnili na površje, polni novih vtisov in občudovanja do naravnih čudes, ki jih skriva Kamniška jama. Na površje smo se vrnili nekaj po 15. uri, sledil je povratek v dolino kjer nas je čakala pogostitev in prižig kresa, večer je minil v znamenju prijetnega druženja.
Utrinki obiskovalcev
Dogodek, ki ga za nobeno ceno ne bi želel zamuditi. Zbrali smo se, kot da smo zmenjeni in počasi odracali proti taboru, vsak je nesel nekaj za popoldanski žur. Od tabora je mladina držala tempo in v dobrih dveh urah smo bili že pred jamo, kjer smo se malo okrepčali in uredili uradne zadeve. Sledil je spust v jamo, kdo bi si mislil, da so notri take dvorane in da je to tako obsežen jamski sistem. Po dobrih štirih urah raziskovanja smo prilezli na plano, se za silo očistili naužili sončnih žarkov in nagledali okolice v dnevni svetlobi. Sam sem moral skupino tu zapustiti in jo ucvreti v dolino.
Hvala Kamniškim jamarjem za organizacijo voden ogleda jame.
Gregor U.
Kamniško jamo sem si želela videti že kar nekaj časa in sem zato tudi nagovarjala, da bi se geolovci tudi letos pridružili jamarjem pri prvomajskem obisku.
Pri spodmolu sva že bila, tako da sem točno vedela, kakšen vzpon nas čaka, da pridemo do jame. Tista ozka, prepadna stezica skozi trave je neprijetna kot vedno. A od tam naprej vsaj do jame ni več veliko. Tam pod spodmolom pa se je začelo pravo doživetje epskih razsežnosti. Da je jama velika, sem vedela iz pričevanj, povsem nekaj drugega pa je biti tam. Nikoli si ne bi predstavljala, da ima takšne dvorane in da je tako prostorna in to na takšni nadmorski višini. Povsem nekaj drugega kot turistične jame, ki bolj kot ne vabijo zaradi masivnih kapnikov. Fenomenalno doživetje oz. kot je dejal moj podmladek, ki se nam je pridružil: “Jama je bila izjemna, nič takšnega še nisem doživel.”
Hvala jamarjem za povabilo in za vodenje ogleda, pa seveda za pojedino in kres ob povratku v dolino Bele.
Mateja A.
Za 1. maj sem se v Kamniški jami pravzaprav znašla, ker sem ob prebiranju literature za študij geografije naletela na vabilo o tradicionalnem vsakoletnem obisku te naravne lepote. V zadnjem letu sem bila v vsaj 7 jamah, vendar se nobena od njih ni nahajala v gorah. Do vhoda v Kamniško jamo pa se je bilo treba kar lep čas vzpenjati po strmih pobočjih Kamniških Alp. Njena odmaknjenost in otežen dostop se mi zdita res nekaj posebnega. Zelo sem vesela, da sem spoznala kamniške jamarje. Uživala sem v njihovi družbi in novem znanju, ki so ga delili z menoj. Zares so me navdušili za še nadaljnje raziskovanje kraških oblik Kamniško-Savinjskih Alp v okviru študija, pa tudi v prostem času. Všeč mi je bila razgibanost naše poti po jami s številnimi vzponi in spusti, premagovanjem velikih skalnih blokov, plazenjem skozi ožine in uspešnim izogibanjem brezen.
Veselim se prihodnjih srečanj s kamniškimi jamarji, v naslednjem letu pa nameravam tudi opraviti jamarsko šolo.
Nina M.
Obiski Kamniške jame nas združujejo že desetletja, in upamo, da se nam boste na enem izmed teh druženj pridružili tudi vi. Pot raziskovanja podzemeljskega sveta Kamniško-Savinjskih Alp nas povezuje kot Jamarski klub Kamnik že več kot 46 let, in veselimo se, da bomo skupaj nadaljevali to čudovito pustolovščino.
Zapisal: Benjamin Lap Fotografije: Nina McQuarrie, Mateja Arh, Miha Potočnik, Gregor Ulčar, Benjamin Lap
VSE FOTOGRAFIJE SO DOSTOPNE Z KLIKOM NA SPODNJO GALERIJO ALI NA POVEZAVO
