4. MEDKLUBSKI JAMARSKI TABOR NA VELIKI PLANINI LEPO USPEL

0
PSX_20250117_192020

Med 24. in 25. avgustom 2024 smo kamniški jamarji, člani in članice Jamarskega kluba Kamnik organizirali 4. Medklubski jamarski tabor na Veliki planini. Udeležili so se ga jamarji in jamarke iz JK Kamnik, Šaleškega Jamarskega kluba Podlasica Topolšica in Akademskega speleološko alpinističnega kluba Beograd (ASAKB). V soboto, 24. avgusta se je ekipa I, sestavljena iz jamarjev vseh 3 klubov podala proti Rzeniku, kjer smo spomladi 2024 odkrili veliko vhodno brezno, se spustili vanj, vendar zaradi pomankanja časa in opreme raziskave prestavili do tabora. Ponovno so se v brezno spustili Franc Holzer – Hoze, Benjamin Lap (JK Kamnik), Aleksander Pegan – Aco, Mateja Dimtrijević (ASAKB), Gregor Jelen – Gregi in Maks Petrič (ŠJKPT). Samo nadaljevanja jame je slikovito opisal Maks Petrič »Na poti v globino je bilo prvo presenečenje dvorana s kar nekaj pritoki v stropu, ki smo jih vse splezali in pregledali, ampak vsi se končajo ozko ali zasuto. Dvorana ima kar nekaj mivke po tleh. Iz dvorane nato nadaljuješ skozi manjši prehod in že smo se spuščali v večje prostore. Čedalje nižje smo, bolj se jama odpira. Vrvi nam je zmanjkalo na globini 50 metrov, kjer smo gledali v velik temen prostor. Ta del smo poimenovali po naših prijateljih, ki so nam prinesli srečo – Srbska sreča. V jami opazimo tudi lepo zakraselost, od zaves do kapnikov. Namerili smo 138 metrov dolžine«. Raziskali in izmerili so še vodoravno jamo z imenom Hlad na dol. Poimenovali so jo po mrzlem prepihu, ki veje iz jame. V bistvu je prelom v dolžini 18 metrov, ki se zaključi z neprehodno ožino. Med vračanjem proti dolini so se srečali z gospodom Hermanom, ki jih je pospremil do Sandijeve jame, katere vhodni del je on z rovokopačem precej preoblikoval in do neke mere zavaroval pred samo sesutjem. Ekipa II v sestavi Rajko Slapnik (JK Kamnik), Nenad in Bogdan Dimitrijević (ASAKB), Tilen Podkrižnik, Valerija Stropnik, Teo Tominšek, Risto Sovčev in Veles Pavrič (ŠJKPT) je naprej raziskala in izmerila brezno pod cesto proti Zelenemu robu na Veliki planini imenovanim Petrova špajza (sl. 4). Brezno se nadaljuje v vodoravno jamo katero je nekoč Peter, pastir in oskrbnik koče uporabljal za shranjevanje mesa in drugega živeža, ki bi ga v sedanjem času držali v hladilniku. Vrtača pod Petrovo špajzo in domov na Zelenem robu je bila v preteklosti pogosto deležna raznoraznih odpadkov iz bližnjih koč zato smo na dnu vrtače naredili nekaj sond vendar obilo smeti nismo našli. Ekipa III v domači sestavi, Vido in Jan Kregar, Miha in Marta Hribovšek, Tomaž Štebe se je podala po grabnu pod nihalko in evidentirala smeti, ki so jih v več desetletjih odvrgli na zgornji postaji nihalke, iz gondolskih kabin in ob menjavi nosilne in vlečne jeklenice. Manjše smeti so pobrali, dele traktorja, številne pnevmatike in druge večje kose so zabeležili in čakajo, da jih odgovorni odstranijo iz grabna, ki je tudi povirje potoka pod nihalko. Naslednji dan smo se izbranci iz vseh treh ekip in Bojan Pollak s kombijem JRS ponovno podali na Velikoplaninsko planoto z namenom raziskati in izmeriti 3 jame, ki smo jih v spomladanskem času 2024 našli in se nahajajo v veliki udornici v gozdu pod Kisovcem. Največjo smo poimenovali Vetrnica pri Kisovcu z impozantnim breznom (sl.3). Dno brezna je bilo polno ostankov debel in vejevja ter zaledenelo. Potrebnih bo še nekaj milih zim in mokrih poletij in prehod v spodnje podzemne prostore, ki vsekakor so, bo odprt. V srednjem delu udornice smo izmerili še manjšo jamo imenovano Jamo bradatih mahov in ob robu nasprotne stene jamo Pečeni kanal. Izmeriti smo vrtačo ob poti na Konjsko planino, v katero še vedno vozijo in odmetavajo po večini lesene ostanke odsluženih koč (sl.1) Nevredno početje, ki ga lahko opazijo številni mimoidoči ljubitelji neokrnjene narave očitno nič ne moti bajtarje in ostale upravljalce VP. Bojan Pollak, tudi naš član, nas je popeljal do vhodov Vetrnice na Dolu in Udornici na robu gozda (Sl. 5). Obe udornici bosta predmet raziskov in žal, tudi čiščenja na naslednjem jamarskem taboru. Jame Žika bar, ki naj bi se nahajala v neposredni bližini nismo našli. Ob povratku proti Domžalskemu domu pa smo preverili koordinate skrivnostne Sandijeve jame, katere vhodni del po gradbenem posegu ni več prav nič jamski (sl.2). Vsakoletni jamarski tabor na Veliki planini organiziramo z namenom odkrivanja novih jam, iskanjem podzemnih voda in čiščenjem oz odstranjevanjem odpadkov iz bolj poznanih jam in brezen, ki so v preteklosti služile bodisi kot hladilnice in shrambe in so ostale izredno čiste ali pa so bile odlagališče vsega nepotrebnega na planini kamor sodijo tudi poginule živali. Seveda pa je medsebojno druženje, izmenjave izkušenj, odkrivanje tako raznolikih jamarskih identitet rdeča nit vseh dosedanjih in tudi bodočih jamarskih taborov na Veliki planini.

Letošnji tabor so finančno in materialno podprli Občina Kamnik, JP CČN Domžale-Kamnik d.o.o., JATA EMONA PROIZVODNJA, VELIKA PLANINA d.o.o., CALCIT STAHOVICA, PRIMA PLAST d.o.o., KAMNIK SCHLENK D.O.O.in JRS za kar se jim od srca zahvaljujemo.
Rajko Slapnik


Sl.1. Vrtača ob poti na Konjsko planino, deponija ostankov odsluženih koč na Veliki planini.
Sl.2. Beograjski jamarji pred jaškom, ki vodi v Sandijevo jamo na Mali planini.
Sl.3. Vhodni del v Vetrnico na Kisovcu v veliki udornici.
Sl.4. Del ekipe nad Petrovo špajzo pri Zelenem robu na Veliki planini.
Sl.5. Udornici na robu gozda na planini Dol.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja