17. SREČANJE PRIMORSKO – NOTRANJSKIH JAMARJEV

Za vikend 27. maja je bilo napovedano lepo vreme kot tudi dogodek kateri je združil jamarje Slovenije in Italije. Za velik del udeležencev se je vse skupaj začelo že v petek, ko smo krenili proti Krasu kjer je potekalo 17. Srečanje Primorsko – Notranjskih jamarjev.

Sam sem se na pot odpravil z vlakom in tako v večernih urah prispel na Opčine, na Italijanski strani meje od koder sem se podal na peš romanje proti Vrhu svetega Mihaela kamor pa tega dne zaradi dokaj dolge poti nisem prispel in sem bil primoran bivakirati na gozdni jasi blizu Nabrežine.

Naslednjega dne sem se zbudil ob pol 7ih zjutraj, ko je sonce počasi pronicalo svetlobo med vejami kraških gmajn z rahlo sapico vetra je bil trenutek res čaroben in človek bi kar cel dan ostal, če se nebi mudilo na pot oziroma bolj točno stran od možne interakcije z lastnikom ali v najslabšem primeru kakšnim nadzornim organom. Pot do prvega dnevnega cilja zame tedaj ni bila več dolga saj je v sklopu srečanja potekal tudi ogled jam in jamarski izpiti, sam sem bil tedaj udeleženec ogleda jame, Pečina v Rubijah (Italijansko: Grotta Noè) katera je bila od mesta mojega bivakiranja oddaljena le dobra 2km zato sem si privoščil še dobro uro poležavanja in nato po zajtrku okoli 9ih krenil na pot do jame.

Po poti sem telefoniral Rajetu in Vidu katera sta s preostalimi člani JKK Majdo, Heleno in Marjeto že bila pri domu Kraških krtov, pred jamo Kraljica krasa (Grotta regina del Carso) kamor se je odpravljal drug del ekipe. Poleg obiska Pečine v Rubijah, Kraljice Krasa je bil organiziran tudi ogled topniške galerije na Brestovcu katero so si ogledali Vido, Helena in Majda. Kot del izobraževalne ekipe se je dogodka udeležila tudi Ema katera je na jamarskih izpitih skrbela za znanje iz prve pomoči.

K jami sem prispel po dobre pol ure hoje kjer sem počakal preostale, kot prvi so na kraj prišli člani Jamarskega kluba Kraški Krti kateri so poskrbeli za opremljanje jame, kmalu so se nam pridružili tudi ostali med drugim tudi Tilen in Risto kolega iz Jamarskega kluba podlasica Topolšica. Po enournih pripravah in opremljanju jame z kar šestimi vrvmi je sledil spust v 65 metrsko brezno in moram povedati, da me je že ob pogledu z vrha kar malo zaskrbelo saj so dimenzije vhoda res velike in se nato proti dnu še bolj razširijo saj je brezno zvonaste oblike pa vseeno nisem obupal saj sem v obisk prepričal Tilna in Rista.

Za spust sta bila pripravljena dva sidrišča, prvo se je nahajalo pri vrhu, drugo pa dobrih pet metrov od vrha. Od tod naprej je sledil direkten spust, prvih nekaj metrov počasen nato pa je vrvna zavora zaradi obtežitve in posledično zoženja vrvi popustila in sem dobrih 20m letel brez nadzora kar me je ob pregrevanju disonderja ter cvrčanju vrvi pošteno prestrašilo zato sem kaj hitro poprijel konec vrvi in se ustavil pri tem sem zavohal vonj po smodniku kar je nakazovalo na topljenje vrvi zato se nisem obotavljal ampak počasi spustil proti dnu saj sem že imel pred očmi kako letim 40m prosto proti dnu, ob koncu spusta se je roka pošteno tresla, ko sem se izpenjal iz vrvi.

Na dnu se nas je nabrala številčna ekipa jamarjev iz vseh koncev Slovenije kot tudi čezmejnega Krasa, kateri smo se podali naprej na ogled jame, za začetek smo odšli v južni rov dolžine 200m kjer je bilo med neštetimi kapniki in ponvicami prav sproščujoče v primerjavi s spustom. Tod smo napravili krožno pot skozi rov ter se nato vrnili v glavno vstopno dvorano pod vhodnim breznom kjer je sledil počitek in nato ogled še severnega rova v katerega pa nisem šel saj sem se raje prepuščal sončnim žarkom kateri so kot v prvi pesnitvi Dantejevega Pekla zapuščali podzemeljsko dvorano in me prepuščali grobi lepoti jame. Ko so prispeli ostali smo počakali še dobrih 10 minut ter se nato podali na dolgo pot žimarjenja iz dvorane, sam sem bil pri zadnjih saj sem bil brez pantina in je izstop trajal nekoliko dlje.

Ob izstopu sem bil vesel sonca kot tudi, da sem si ogledal jamo katera je z dimenzijami in spustom res nekaj posebnega, za zaključek je sledilo skupinsko fotografiranje na mestu kjer so se pred dobrimi 66 leti na eni izmed prvih akcij fotografirali člani Jamarskega društva Rakek. Po končanem raz-opremljanju jame smo se otovorjeni odpravili proti parkirišču kjer smo uspešno akcijo v Pečino v Rubijah ovekovečili z kapljico rujnega.

Za prevoz proti domu Slovenskega društva Danica na Vrhu svetega Mihaela kjer se je odvijala slavnostna seja JZS in druženje sem se pridružil Francu Bizjaku, predsedniku JK Temenica s katerim sva si med potjo ogledala še Nabrežinski kamnolom in izvir reke Timave, za ekskurzijo se mu zahvaljujem saj sem videl in izvedel veliko novega o Tržaškem krasu. Ob prihodu na Vrh je bilo prav veselo kjer so že čakali kolegi Raje, Vido, Helena, Majda, Marjeta in Ema z sinovoma ter člani ostalih društev kateri so poročali o svojih doživetjih v jamah. Za začetek smo si povrnili moči z makaroni nato je sledil krajši odmor med katerim smo Jaz, Majda in Joži odšli nabirat divje šparglje kaj kmalu za tem pa so nas poklicali, da se je začela slavnostna seja na katero smo pohiteli. Na slavnostni seji so bila na začetku podeljena priznanja jamarjem pripravnikom in jamarjem ter inštruktorjem jamarstva. Po podelitvi nazivov je sledila podelitev priznanj katere so med drugim prejeli tudi trije naši člani: Ema Zabrič priznanje in bronasti znak JZS ter Miha Hribovšek in Franc Holzer, oba priznanje in srebrni znak JZS, vsem skupaj iskrene čestitke. Po končani slavnostni seji je sledila predstavitev zadnjih izsledkov raziskav v Primadoni in Predjami.

Dan se je počasi prevešal v večer, del prisotnih se je tedaj odpravljal domov najvztrajnejši pa smo ostali. Tako smo se družili z jamarskimi igrami kjer je bilo med drugim potrebno v parih s transportno vrečo prelesti speleobox ter nato partnerico vpeti na vrv, neke vrste zipline pri enem drevesu in jo povleci na drugo stran. Najhitrejši trije pari so nato dobili nagrado, za tretje mesto je bila salama, za drugo sir in prvo pršut. So se pa vsi prisotni izkazali odlično od mladih do malo starejših zato torej ni nobenega jamarja ali jamarke podcenjevati. Po končanih igrah nas je del ostal na Vrhu Sv. Mihaela in vedrili smo še pozno v noč ter si krajšali čas s prepevanjem do zgodnjih jutranjih ur, sledil je kratek spanec in nato naslednje jutro, odhod proti domu. Sam sem se tega dne pridružil štajerskim kolegom: Maksu, Lei, Velesu, Valeriji, Ristu, Joži, Teji, Tilnu in Klavdij iz Jamarskega Kluba Podlasica Topolšica s katerimi smo se po zajtrku odpeljali na kopanje v bližnji Sesljan, med potjo pa smo si še skupaj ogledali izvir Timave katerega sem sam videl v petek. Voda v morju je bila tega dne nekoliko mrzla prav zagotovo pa temu botrujejo tudi kraški podvodni izviri katerih na tem koncu tržaškega zaliva ne manjka, v poznih popoldanskih urah smo se odpravili proti domu. Vikend je bil prijetno preživet v znamenju medklubskega druženja in sodelovanja zato upam, da se prihodnje leto ponovno vidimo.

Več o jamarskih izpitih pa si lahko preberete v članku, katerega je pripravila tečajnica Klavdija Potočnik

Pa je prišel težko pričakovani vikend po vseh treningih in učenju da pokažem kaj znam. Maksova ekipa je štela 9 članov, poleg mene in Maksa še Lea, Veles, Teja, Tilen, Valerija, Risto in Jožica. Na pot smo se odpravili že v petek, vožnja je minila mirno, pri Novi gorici prestopili mejo in prispeli v zamejski zaselek Vrh nad Doberdobom, kjer so nas pri jamarski koči sprejeli člani društa Kraški krti. Pogostili so nas s pravo domačo pico in pijačo, nato smo nekateri odšli na sprehod po frontnih linijah in utrdbah iz prve svetovne vojne na bližnjem Brestovcu. Zvečer smo postavili pravi mali tabor na športnem igrišču Danica. Sobota pa dan d. Že zjutraj me je dajala nervoza, katera me je spremljala do prizorišča izpitov pri jami Grotta dei Cacciatori. Tam so nas tečajnike pričakali same legende jamarstva pri nas in tako je bila trema še večja. So se pa nekateri izmed njih tudi pohecali na moj račun in me tako poskušali sprostiti. Po pregledu opreme se je začelo zares. Prvo sem šla na točko prve pomoči, katera je bila prava za led prebit, ker smo se preizkušali en na drugem. Nato so na vrsto prišli vozli. Malo so se mi tresle roke, ampak sem vse vozle znala brez problema. Naslednja točka je bila lojtrica, katera mi je pobrala nekaj moči ampak sem tud uspešno opravila. Za na konec sem si pustila poligon vrvne tehnike, kateri je tudi zame predstavljal pravi preizkus. Lotila sem se ga samozavestno in me tudi vprašanja med plezanjem niso zmedla. Na koncu sem se skoraj malo zapletla, ampak se rešila in na koncu veselila po uspešno opravljenih točkah izpita. Vseskozi me je na izpitu spremljala Teja, kateri se iz srca zahvaljujem za vso skrb in motivacijo. Poleg mene je izpit za inštruktorja opravljal Maks, kateri je tudi vse uspešno opravil. Deležna sem bila čestitk od vseh in tako sem vesela in dobre volje zapustila prizorišče. Tačas ko smo bili mi na izpitih, je del ekipe odšel na izlete v jame Kraljica krasa in grotta Noe in raziskovali okolico vrha nad Doberdobom. Zvečer je na športnem igrišču Danica potekala podelitev priznanj in diplom, še pred večerjo smo se na hitro zmenili in odšli na ogled jame Kraljica krasa tudi tisti, ki je prej nismo mogli videt. Jama je bila zelo lepa in tudi blatna. Še pravi čas smo se vrnili nazaj na večerjo in se poveselili na zabavi ter igri Speleotlon, na kateri sta Maks in Teja zasedla 3 mesto in priborila salamo. V nedeljo pa smo pospravili tabor in se po zajtrku napotili do izvirov reke Timave in nato do morja v Sesljan, kjer smo uživali na plaži in se osvežili v prijetno hladnem morju. Na poti domov smo se ustavili še v Kozini, kjer smo želodčke potešili z dobrotami iz pravega leskovačkega žara. Ta vikend mi bo ostal v res prijetnem spominu in sem ponosna, da sem zdaj jamarka pripravnica.